Hrvaska - CEP

Ultra trail Vipava

Preberite kako se je Tomaž Kristavčnik v CEP-kah spopadel z Ultra Trail Vipava 2016.

Po lanskem debaklu na vipavski 100tki, je bil letošnji revanš s progo nekaj samoumevnega. Po kalvariji, ki sem jo dal skozi v tisti vročini, bi možgan večine folka rekel – NEVER EVER AGAIN!!! A moj je razmišljal, kot Švarcijev…..I’LL BE BACK!!!
 
Ko sem dan pred tekmo gledal vremensko napoved, sem se le nasmehnil…..spet me hoče nekaj zjebat. Če ne bo lanske kugle, bo pa dež, veter in mraz, nekaj bo že zaleglo, da ne bi bila tekma slučajno preveč u izy. Ampak sem vedel, da take pogoje lažje prenašam, kot pa vročino, ki ji ne moreš ubežat, v mrazu pa se še vedno lahko oblečeš…..če se imaš v kaj.
 
Tokrat sem za spremembo prišel celo pravočasno na dvig štartnih številk, tako da mi ni bilo treba hitet. Pozdravim znane obraze med organizatorji in soborci, pustim vrečko za tranzicijo, avto odpeljem na cilj v Kamp Tura in bus nas že pelje v Wajdušno na štart. Nekako mi kar ni blo za it dol z busa, saj je bilo še skoraj pol ure do štarta, pričakali pa smo ga na rahlem dežju. Malo potipam naokoli, kakšne plane ima kdo in koga se bi bilo dobro držat, s Primožem in Anžetom pa smo bili itak zmenjeni, da se držimo skupaj, dokler bo pač šlo. Nekateri so še razmišljali, kako se naj oblečejo, drugi so se zabarikadirali v anorake, redki pa smo bili v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Ampak smo že vedeli zakaj….
 
 
Šus v oblak, par 100 metrov ceste in že grizemo v klanc proti Podrti gori. Par krat se ozrem nazaj za Primožem, a njega nikjer. Nimava kaj, z Anžetom greva dalje.
 
Zame je bila idealna temperatura za tek, okrog 8°C, brez vetra, a sem vseeno kaj hitro začutil, da me poleg dežja že hladi tudi švic. Letos pa bolj počasi začet…..vsaj ta prvi vzpon!…mi je šlo po glavi…. Pa sva ga res bolj z rezervo vzela. Ko dohitiva legendo, Petra Macuha, ki je letos v izvrstni formi in ne manjka na nobeni pravi ultri, sem vedel, da bo bolje, če se vsaj do vrha pustiva šlepat:) Hvala lokomotiva